Nekaj … o ne smešni predstavi.
Nekoč, dolgo nazaj, je v delavski Kropi živel Karlovčan. Bil je bil gostilničar. Njegova gostilna je stala malo pred vstopom v Kropo. Kaj drugega bi le veljalo, kot pa to, da se v gostilni godila sama hudobija. Ples, pijančevanje, vpitje, bahanje … Od vse hudobije, ki je v gostilni ni bilo malo, je gostilna tudi pogorela.
Človek je bitje, ki se zna neverjetno in neskončno pretvarjati. Navzven je čist kakor jutranja rosa, v sebi pa … umazan. A vedno, resnično vedno, pride čas …
Zgoda predstave črpa vsebino iz različnih pripetljajev v življenju Krope. Hanzl je veljal za najlepšega Kroparja. Gostilna je res obstajala. Prebivalce sosednje Kamne Gorice, s katerimi so »manj« prijateljevali, so poimenovali Izraelci. Radovljica Kroparjem ni bila najbolj po godu. Šmelova šupca je res veljala za mesto pregreh. Cerkvena oblast je imela veliko moč.
Osrednjo nit umazane zgodbe, nosi Izraelc. Njegova vloga je ljudem popolnoma neznana. Njegov prihod po eni strani povzroči odpor »bolj pohujšanih« in slepo poželenje »manj pohujšanih«. V svoji zamaknjenosti, ne prepoznajo, da je v resnici sam gospodar teme, ki je prišel na svojo svatbo.
Le ogenj lahko na svetu uniči vso hudobijo. A nekje, ta ostane …
